I.

Boleče je spoznanje
da te vsi zapuščajo
vsi ki so trdili
kako zelo te ljubijo

Kadil sem te iz strasti, bil sem preprican, da potreben si mi.
Srecen, ker si mi zmeraj stal ob strani v trenutkih potrebnih tvojega dima.
Uzival sem v tvojih oblakih in te nosil na ustnicah po svetu.
Zate sem se odrekel zdravju, ki ga nisem znal ceniti.

Gledam v nebo…
Sneži..
Snežinke padajo,padajo
In naletavajo..,
Padajo druga na drugo..

Zavita v mesečino,
gledam ta ljudi.
Vsi bežijo,
za druge mar jim ni.

Sem sama obsedela,
z mislimi, ki mi govorijo,
poglej –
ali veš sploh kaj je live?
Težko sprejemam, težko dajem.
Žal, se danes ne vznemirjam s krogom ljudi,
se ne izgubim, premalo elana, sem prazna,

Je bil ogenj, so bile strele,
je tako grmelo, da je pokalo.
Me strah napolnil je svojih grozot
in preprečil mi sleherno pot.

čebelica
v grlu
brenči

v sled snega
stopajoč
za teboj

skozi borovce

Prekrasna si kokoška.
S tisto zlato liso morja.
S tisto fliko, kjer pihlja burja.
Z rdečo kapljo Refoška.
Najlepša si otožna kura.
Pod perjem drobci lepot ti žarijo.
Razvnemaš vse, ki te slavijo.
 

Amazonka zadrži akacijin venec.
Lavanda tako živo reže trebuh.
Sol nje zažrta v zraku je duh.
Sprehodi se skozi drevored.
Med ptiči kljun kljunu ni jed.
Ni kače, ki topotal bi njo konj.
Plazi se dokler ne zaznaš vonj.