Biserni glasovi ujeti v fosilno
apnečasto podobo pradavnine,
drobni ornamenti duše,
ki je osvojila modri planet,
se neštetokrat preoblikovala
v veri, da ima večnost pred seboj...
a tudi rumene zvezde

Akvarelna transparentnost
nabrežine, skrilava razslojenost
svetlobnih pramenov nad zalivom...
koničaste sence cipres nad nizkim
grmičevjem, črna silhueta galeba
izrezanega iz neba, šumenje plitvih valov
na robu morske čeri,

Monolitna tišina,
samo najin dih,
svet brez razsežnosti,
misli v notranjem vesolju
poplavljajo, raztapljajo
besede, spajajo dlani,
pribljižujejo ustnice...

Kjer tema razkriva poljube
se za teboj dani,
rjuhe puhtijo kot
meglice na obrobju s trstiko
obraslega jezera,
sladkast vonj se prepleta
z bledo svetlobo jutra,

Telo kot popolnost
drsenja brzic čez pokrajino
razprtega grmenja baržunastih
gričev, oltar plesoče reke lave,
mlečni sij krhke grešnosti, kot
razpršen nadih nadčutne miline.
In poljub kot upogib zasvojene obale

Vsak dan enak..
isti obrazi, isto vse..
le tebe ni..
pogrešam te..
tvoj nasmeh.. prelepe oči..
Pogrešam te.. v srcu bolečina..
Vem, da te več ni..

Korenjenje ljubezni, ti naredi praštevilo.
Razmetane čeri od roke mogočne,
spregano v tisti noči
ko njih žalba je v nemoči.
Galopiranje podivjane žrebice,
monsunsko deževje,
razodetje lotosove lepotice!

Ogledalo dneva v prepad zeva. ¸
Grdota besed spisanih, prežene še tako lepo misel,
saj se ne trudim v korak z nekom ,
ampak zase.
Minejo ne dnevi,…..
Zmagoval…….je vsak!

Odpoljubiti se vetru, ki boža dobrave.
Odkrhniti košček pšeničnega sonca.
Obnemeti v občutenju vsemirja.
Prisluhniti tihemu šepetu vesolja.
Brezmejen sem.

Popravi si saten na bokih, prijateljica,
in nama znova natoči
svojo svileno okrutnost
v olje večera.