Sediva za mizo.
Na njej kozarec,
liter in drobtine…

Teko spomini,
kot vino v nikdar
prepolni kozarec.

Šepet davnih bogov
v krošnjah dreves,
eho minulih časov, nebo pa sivo,
pripravlja se dež. Gozd.

vse moje
je na tem papirju
živi...
diha...
s polnimi pljuči
se smeji
zaradi tebe

Zavajam zavedno,
predomišljam domišljijo,
utapljam Utopijo.

Dolgo v srcu sem nosila
težko breme spomina
premišljevala
kako bi se spodobno poslovila
draga prijatelja
Drago in Elvira

Cracatao ptičjih klunov
izkljuva oko najmanjši logiki,
psihotično prhutanje v
krvi razlite egoistične
bojazni plimuje z množico
po Gausovih pravilih,
v senci visoke cedre

Večeri v vetru, objemi, poljubi, tihi prepiri kdo koga bolj ljubi,
poslednji pogledi, poslednji trenutki in zadnji skupni koraki.
Neizmerjena sreča... Sijočo se luno zakrijejo prvi oblaki,
a sij nje ne zgine. Vse drhti, v zraku že vonj je pomladi,
še vedno objeta naivno se opaja v najslajši razvadi.

Kdo izruval je vsa ta drevesa razmetana,
da zemlja z njimi je postlana.
Bil orkan je, al' velikani boj so bili,
da srce njeno bi si pridobili.

Srečala sva se, ko sem ugašala
razbolene sence modrih lilij,
ki so se pogrezale v zemljo
in me vlekle na rob,
z nasmehom si napolnil prepade,
zmehčal robove in me varoval
kot studenec volje pod ogljenim

Modro cvetenje na sanjah
delfina, bele skale violine,
ožgane od zmrzali serpentinastih
besed, ogreva čistost preslikave
v izbrisanost časa: magnetizem
lepote in bistvo bistva ....
vedno zmagovita v svoji neomejeni moči.