Vročično zrem v temno noč,
ki počasi vpija mojo moč,
rad zavpil bi - na pomoč,
toda ne morem,
saj začutil sem dih smrti.

Vidim jo na ulici, ko sama se sprehaja,
jesenski veter mrši zlate ji lase,
domov hiti, saj sonce že zahaja,
le bežen trenutek in izgine med množico ljudi.

Ko sem nekega jutra na ulici stal,
nekdo me "pocukal" je za rokav,
zagledal moža sem, da vame strmi,
krvave bile so njegove oči.

Gozd potaplja se v mrak,
tišino para moj korak.
Blag veter boža mi obraz,
spominja me na tvojo roko, glas.

Modri veter, kje blodiš zdaj?
Vrni sanje mi nazaj ....

Kot potopljen svet
v polmarku čutnih prevar,
vlomilec v srcu,
dotik na samotnih ravnicah,
ko završi veter,
in razpiha podobe
skozi soteske preteklosti.

Plahutanje težkih kril,
ki se ne odlepijo od tal,
veslanje po gosti usedlini.
Vodomet pa prši slike
na bele in črne lahkotno,
kot da vmesnih odtekov ni.
Že za zajtrk zagrizem v mavrico in jo pojem.

Sprijazni se,
ne zapletaj se v lastne roke,
z divjim napevom, v zvenečem
prstanu boš utihnila.
Kot krivoverka.
Preveč svetlobe res škoduje
očesu,
preveč resnice res škoduje

Si bil mrtev ali živ,
ko si v meni se rodil,
zvijačen in temačen
demon, ki je preminil
od preveč sanj...
Si bil eden ali dva,
sedaj sem prazna, sama,

Popisal sem že mnogo listov
v vsakem našel ist' refren
ki v glavi kar naprej odzvanja
kot v ušesih nekim znani zven.

Kadar zvečer posedam,
vedno gledam,
kako umira dan..
S svojo mehko roko,
na Zemljo spušča temo,
v mraku je res vse lepo.