Neslišno in počasi teče
globoka in široka Drava.
Obale boža z zelenim dotikom,
je dom ribam,
hrana pticam,
nekoč postelja splavom.
Je zdravilo za mojo dušo.

Veš, kaj sem čutila.
Res rada sem te poljubila.
Niti trenutka nisem pozabila.
Iskala spomine, ko sem te ljubila.

Saj vem, da ni moglo tako več iti.
Enkrat prišel je dan in sva mogla se raziti.

Kako naj ti rečem, da se želim vrniti
Je res, da ne morem pozabiti?
Enkrat vedno znova, te želim (po)ljubiti.

Si res ne smem tega želeti,
Iti s teboj in te objeti?

Rada bi ti rekla,
a ne najdem besed.
Dnevi minevajo,
a ne morem pozabiti.
Tebe si želim objeti,
edinstvene trenutke obuditi.

Nisem znala prav čutiti,
a ob tebi sem se naučila.
Jaz ob tebi sem znala ljubiti.

Tebe sem rada imela,
sem znala biti jaz,
a preveč sem si želela.

Kako lahko rečeš,
da ne stojim za svojo pesmijo
in da prepisujem od drugih,
ko pa so drugi pisali vame?

Ob krstu s prvo črko imena,
ob smrti z zadnjo črko priimka.

Počasnost se izrisuje s hitrimi koraki.
Ponujam domače zajce,
ki se parijo s podganami.
Previdnost ni nikoli odveč,
ko tihotapimo sanje
v svoje strahove,
z grižljaji jabolka v grlu

Bogatejši za novo izkušnjo
in staro pijanost,
revnejši za spoznanje,
da noč ne šteje zvezd
in da so zapiski v dnevnik,
med pulzarji in kvazarji,
izpisani do podrobnosti
z dementno natančnostjo pozabljanja,

srečno jutro
okopano s soncem
širokim nasmehom
belim kot dan
odprtega srca
nebom v očeh
odhajam ven

01. TIR
02. NYD
03. FEOH
04. MAN
05. CEN
06. PEORTH
07. EPEL