Tam, kjer se sliši šum oblekc
majhnih vil, plešočih v noči,
tam, kjer tečejo skrivne reke,
ki jih človeške oči niso videle...

Novo jutro je spet,
sončni žarek v rokav ujet.
spet si ob meni,
poljubiš me pred vsemi.

Konjska kopita, trdi koraki,
jeklena roka mračnih!
Črni jezdec….strah in trepet,
Senca v siju lune sledi mi,
bežimo , tecimo srebrno reko prebrodimo,
neustrašnih moči zapustimo.

Medena rosa lesketa se v jutranji zarji razbohoteni,
po pobočju razsuto, razvija lepote prebujanja,
note narave vklesane v skalnjak,
z lepoto cvetja pomladnega obdanega.

Krik strtega srca
poslan v brezmejnost tega sveta
ki nihče ne sliši ga
saj se staplja z vsemi kriki
trpečega življenja
vsi ti kriki bolečine
kot otožna pesem so manjšine

kakor lepo potovanje
so izginile
se v temno noč razblinile
ostala je samo tema
v njej pa jaz, osamljena
svetla zvezda je ugasnila
temno pot mi zapustila

V svetu, ko večina ljudi le zase skrbi
in za druge mar jim ni,
na srečo obstajate vi,
ki za življenje,
čeprav neznanih ljudi,
vseeno vam ni.
Vi dajete svoje, vi dajete kri,
ki v trgovini se še ne dobi.
Naj vam misel na vse tiste ljudi,
ki jim  življenje rešila je prav vaša kri,
še dalje daje moči
za to humano poslanstvo,
ki para mu ni!!!

Že vrsto let me vozi vlak,v moj osamljen dom grenak,
vsakič pa, ko čakam nanj, spomin povrne me nazaj
ko za slovo sem zadnjikrat, ujel pogled iskreč krepak
še zdaj mi on ni obledel, v nobeni drugi tako blestel
bil je to žarek ves iskriv, je žalost v srcu vtisnil.

Iz te ljubeče čutnosti predrami me korak ljudi.

Oči zaplešejo,
ko me vrtiš po zaprašenih ulicah
jutranjih večerov
in omamljenih dotikov.
Šepetal si mi metulje,
v tistih starih dneh,
na ulicah,
na katerih je lajnar s svojo opico neutrudljivo vrtel svojo lajno,

Odpenjam �kornje.
Doma sem.
Izpod vrat se odtrga
meine süsse,
kitara stoji na zapra�eni omari,
spominjam jo,
spreminjam,