V zbrani tišini
sem polna praznih misli
v zasužnjeni samoti boli telo
želje so kot rezilo v duši
zato mirujem

Ko je tvoja sreča kot piškot,
ki ima vsakokrat novo ime,
Vedi, da je to samo privid...

Te sreče konec je,
ko se piškot zdrobi
ali pa ti ga nekdo vzame...

Življenje pred menoj
ovito v tišino smrti,
bela sklonjena glavica
in topla mehka dlan.
Angel skrit v dnu srca
nemo vpije v temen dan,
pogled zastrt in skoraj prazen,

Drago Gajo v svojem klubu igra na bobne, ker lahko.
na srečo tega ne počne slabo.
spremljala sem njegove gibe (in kako je padel noter!),
ki so se prilagajali Nikoli, Blažu in Otu. jazz je vsekakor
vsako leto na novo ozelenelo polje.

v Zelhmu na oknih gojijo plastike
tukaj kakršnokoli gojenje zatiramo s čipkami zaves
ki so bile v trgovini še lepe
imamo vijolice vendar klecajo pod prahom
pod našo pozabo na vodo

Vse je vzela k sebi...
Tudi sonce in zvezde je snedla z nebesnega svoda...
Pa ni rekla nič...
...kakor da ji je počila struna na mandolini...

Iščem spretnega hackerja,
ki bo razbil začaran krog
melanholičnih bujenj
z zatohlim vonjem po samoti.

S katerim programom
je programer
programiral moja jutra?

Še oči nisem odprl
pa že vem:
moja sreča danes ne bo nastopila!

Tihe so brajde,
ne čebljajo več škorci,
pozabane misli,
zobljejo norci.

Koga naj iščem,
pred kom se da skriti,
tečeš, ne moreš,
sam sebi uiti?

JABLANA

Ko nikogar ne bo
bom jokala.
Jokala bo kot
majhen otrok
ko več nikogar ne bo,