Poletela bova do neba,
ne z drugim, temveč s teboj
samo midva ...
Zaplesala bova ples neba,
samo zavrti se z menoj!
Poletela bova visoko ... višje.
Samo ničesar se ne boj ...
Vse mi jasno bo ...
dovolj le en pogled bo tvoj!

šele včeraj
sem uspel sesti
s čudno škatlo v rokah
pozabiti osamljenost
in strah

mala mračna soba
sveže prepleskanih sten
tvoja soba

mala mračna soba
prepolna spominov
le ti so svetli

Kroglasti bodež,
skoz praznino srka srce
v neskončnost časa.
Ostri si zobe skalpelni blisk
in sonce v mavrici ne žari,
le bledost bljuva
prizma besed.

Nekje, nekoč, ko jutro se zbudi,
ves svet v mrtvi tišini.
Iskala bom ljubezen, toplino,
iskala varnost in tvojo bližino.

Dišeča svečka.
Vendar povsem brez vonja.
Zazrem se v plame.
Vid postaja vedno bolj meglen.
Še bolj kot zimska Ljubljana.
Vse beži mimo.
Ne morem več.
Zajamem zrak in plamem ugasnem.

Turobno, sivo mesto,
tik pred dežjem.
Bele stolpnice z rdečimi pokrivali.
Oblaki kar tečejo mimo in
v pesteh stiskajo dežne kaplje.
Sonce povsem brez moči.

Ko sonce bo padlo na zemljó,
ko vse bo končano,
on živel bo le za njo,
zaplul bo daleč tja v omamo.

Prišla je jesen,
ko v toplo odejo ogrne
se vsak problem.

Na travi leživa,
se soncu smejiva.
Megla oblakov se podi nad nama,
na grmadi cvetja sva sama.