S črnilom na prstih ti pišem,
da me ne pozabiš.

Srce čuti sladko slutnjo ljubezni,
čeprav so čuti še v zimskem transu
in kljubujejo mrazu. Znotraj.

V temi sem.

Smeh je potihnil z zadnjo melodijo
in pustil megli misli, da me ovije.

Prekrije.

Vem, da nisem izgubljena.

Zaspim v zelenem. Marjetice božajo kožo
in kot bi bil tu, metulji lezejo po trebuhu.
Tok se ovija okoli gležnjev, in počasi vleče s sabo,
čeprav se kavlji zarivajo v glavo, da bi zadržali kletev.

Sem srečala moža,
ki je govoril o lepoti sveta,
moža, ki rekel je,

da pokazal mi bo pot,
kako videti lepoto vse povsod.
Sem srečala moža, ki ponudil je

Hvala ti, da se lahko občutim
V tvojih verzih, prozi, sliki, fotografiji…
Hvala ti, da znaš besede, barve, oblike izbrati
in vsa posebna stanja opisati…
Hvala ti, ker nesebično
Nam poklanjaš svoje misli, svoje sanje…

v različne mreže se
v življenju ulovimo…
nekatere mehke so in nežne
druge pa bodeče in boleče…
ne glede na vse, pa
dobro je, da prepoznamo, da

Škrlatna luna sveti v mraku
mojega srca,
in vse zvezde v moji dlani
so pozabile
od kod so,
s čigavega neba,
tudi pesmi so obmolknile,

Zagrnili so oblaki veselje,
igra sprevrgla se je v spopad,
izgubile nekje vse so se želje,
najmanjša napaka vodi v propad.

Nazorni prikazi
zelenila
se prenašajo digitalno

Zavita v krvave čipke
hodim naokrog
moj mrtvaški prt