Kratko sporočilo:
včeraj popoldne je umrla papiga,
saj veš tista, ki si mi jo podaril,
zato ti je ne morem vrniti.

Bil je deževen dan,
hodila sta pod dežnikom kot nekoč midva...
Misli so kot kapljice padale name...
Odprem dežnik in sama stopim naprej...
Bolečina me ovije v neviden oblak,
ne vidš me sredi ljubljanskih mlak...
Zavijem se v plašč pozabe...
Drži te pod roko..
Jaz te nikoli nisem upala-

Ah ti ljubezen,
ki prekrila si oko resnice
slepota tvoja se je vselila vame
ne čul ne videl nisem kaj mi vse prikrivaš
čeprav sokovi mojega življenja tebe hrane.

Popila bom katran iz tvojih pljuč
prisesala se bom na tvoja rebra
in sesala alveole

Negibni dokaz
žalosti tam nekje
med pametjo in hormoni
skregan s časom,
s celim svetom,
celo s čokolado.
Nič ne pomaga,

Šele zdaj vidim, katero okno je bilo tvoje. Žal mi je, da nikoli prej že nisem pogledala skozenj... ...Takrat, ko je še bilo za njim življenje. Namesto tega je zdaj tema, kot da bi se sonce nagajlo z ljudmi. Želim si in vem, da nekoč za najinim oknom, ne bo teme.

Nekaj umira!
Mogoče lesk smaragdov
v tvojih nekoč sijočih se očeh?
Mogoče poletje,
ki mu sonce pojenja,
na poti v jesen?
Nekaj umira!

V Afriko po sinestezijo.
In je šel proč od samote, ki jo prezir je ovil v debel plašč sočnega.
S plašnim korakom in ostrim umom.
Kot vudu lutka v mlaki stopljenega voska.

Daleč stran si ti od mene
daleč od oči, srca
vendar pa ljubezen moja
ne pozna razdalj, meja
z vetrom ti pozdrav pošiljam
s soncem topel moj objem
z dežjem pa po mavrici

Dežne kaplje
se mi skrivajo za ovratnik
polzijo vzdolž hrbtenice
in se zvezdasto širijo čez kožo