Moj alter ego mi pravi, da bi rad spal.
Moj alter ego že ve, kaj je sreča! 
Toda kaj če je spanje atribut paralelnega sveta?
Kako pa naj vem, da Jaz ne spi?
Kako pa naj vem, kaj sploh pomeni spati? 
Če se ravno o tem sprašujem?
Če ravno zato ne spim...
Če sploh ne vem, kaj je Jaz...

Sedim in opazujem nebo,
je enako, kot je bilo včeraj,
a občutim, da vseeno prihaja,
tisti dež, ki me spremeni.

ko veš
nimaš let
veš, da je čas

linearna črta
na belem papirju

Tavam.
Iščem sebe in opazujem,
kako so s prisiljeno drugačnostjo
postali enaki.
Kje sem jaz?

Ko bi lahko meglo odstrla z mežikom...

Spet spet spet sem tu, sama in pišem.
Ni okna. Ni sonca. Siva.
Odločitve padajo. Obljube, vnaprej izgubljene v bučenju črnih gozdov.
Lepo bi se bilo izgubiti v šepetu trobentic in zvončkov. V objemu...

Rišem v prazno.
Zvoki so.
Nelogični, a na popolnih mestih.
Vzdušje.
Zdaj.

Solze na obrazu.
Jok.
Trepetav vzdih.
Sanje v zraku.
Nekoč.

Htio bih ti reči nešto ohrabrujuče
pronači riječ koja zacjeljuje
htio bih ti reči da mi nedostaješ
ali te više nepoznajem.

Ustavil se je z mislijo na nov dan,
z bliskajočim gromom odseva novega začetka, ki ga želi osmisliti.
Trznil je in zamajal roso na svilnati bilki polja razuma,
da je padel v objem dehtečega, ki je pomlad.

Te iščem ob zahodu dneva,
sanjavih oči
in ponujam roko.

V poznih nočnih urah
te kličem s pesmijo, potiho,
da te ne zbudim.