Noćas spavam na tvom dlanu
njišeš me prateći otkucaje srca,
ritam svemira.

Osječam tvoj pogled na sebi
i zatvaram oči
bez straha
od nadolazeće noći.

Ko si spal sem te ujela na laži…
Z nasmeškom si objemal svojo luno,
gledal na njej zvezde
in se kopal v venerinem soncu...
Jaz sem okamenela ležala poleg,
kot že zdavnaj pozabljen kipec
posut z debelimi plastmi praha…

če bi se pogledala drug v drugega
se sporazumela in se razumela
če bi se ujela in postala eno
bi najin čolniček mirno zasekal
v zaspano gladino obsuto z odsevi zvezd

Mežikam v temo in se lomim kot steklo,
čeprav odsev ostaja.
Dovolim, da mi vzamejo nasmeh -
samo za malo.

Glasba okolice ni prava.
Jedka v kožo in cepi živce.
V ozadju se mešajo glasovi.
Debate, vnaprej obsojene na pozabo
iz dneva v dan. Leta.

I feel wonderful when darkness unleashes the light high above the unsaid,
I feel wonderful when the grace of my move steps beyond the appreciation of something significant.
I feel wonderful as if there is a sparkle of dignity embodied in our universe.
I feel wonderful realising someone has brought a tiny bit of reality to life.

Ko pajek ponoči mrežo splete
potuhnjen-negiben na njej visi
čaka na žrtev, ji živost izpije
da lažje in lepše dalje živi.

Vesolje gleda, pričakuje
kaj delamo ljudje,
kako poteka preobrazba
s katero ubada se prav vse.

V pesek obale
rišem in slikam
srce in dušo.
skrivaj zapisujem
skrite misli