Predolgo zadržen pogled
ji je uničil dneve mira,
nič več spokoja in miru,
obstala je kot vlak brez tira.

Hočem živeti na skali resnice,
a samo življenje mi tega ne da.
Hočem spoznati vse moje krivice,
a um me kot vedno na led zapelja.

Imam občutek
kot, da sem privezan
ob divjo morsko vilo,
ki me vleče z noro brzino
skozi valove in morske tokove.
Nocoj sem zapeljan
s tvojimi erotičnimi ustnicami.

Tišina prekrije zadnji utrip
in pred teboj ostane neskončna ravnina,
ki tone s soncem v temno nebo
in izginja med zvezdami.....
Ostaneš sam
v svoji žalosti,
zaziban v težki solzi, ki noče pasti

Krik neznan,
spet ostaneš sam....

Potop na življenski je gladini,
spodaj kjer sami so spomini....

Izogibaš se me
umikaš se mi
Obračaš mi hrbet
kot bi mi hotel pokazati
sveže rane na lopaticah
in puhaste ostanke kril
ki si si jih izpulil

Verjameva v hrepenenja?
V tišini in brezčasju se smejeva,
živiva pravljico, ki sije iz oči.
S teboj delilm skrivnost
in ti svojo deliš z mano ...
Kdo rabi besede,
v pogledih je več resnice.

ti si kot pomladni veter
sredi poletne vročine
kakor nežna sapica
segaš mi v srčne globine
si kot modri ocean
želim se potopiti vanj

Stojim na robniku prepada,
iz njega veje mrzli zrak,
globina stene zatemnjuje,
na dnu zlohoten, grozen mrak.

Preveč boli,
da bi pesem zapela.
Preveč boli,
da bi jokala z menoj..