Potop v zbirališče solz,
očiščujoče praznjenje zlomljenih sanj,
ki se kopičijo kot veter v krilih vetrnic.
Večerni uroki izginjajo,
nisi več prepleten z nežnimi črkami,
ki se združujejo v speve trubadurjev...

Stopljeni koraki v morju zvezd...
Težki vagoni,
    ki se s stokajočimi zvoki prebijajo čez tračnice...
Kje naj te čakam?
    Tam, kjer se sonce dotika dna,
    kjer žge puhato rastlinje,
    ki ne bo nikdar dočakalo veličine?

Preveč noro je to pisati na papir

z navadnim kemičnim svinčnikom...

Ostal si v meni.
Ne kot spomin, kot živo bitje,
s pljuči želečimi kisika,
s srcem in njegovimi
dvestotimi udarci na minuto.

Čutiš sonce toplo sijoče?
sen ga prosila, naj sije zate.

Čutiš veterc božajoč?
Sem ga prosila, naj boža te.

Vidiš nebo polno zvezd?
Sem jih prosila, naj svetlikajo se zate.

Pomlad? Življenje?
Živela sem za zadnjo zimsko luno…
Počasi umirava skupaj.

Zacvetele so češnje,
čutim njih vonj dehteč
in vidim tvoj pogled ljubeč,
njem so želje po njegovem objemu,
občutku toplote, ljubezni vzajemne.
Lepo je, nepzabni spomini,
dogodki,doživetja ki so ti edini
samo tvoji, deliš jih lahko le takrat,
ko imaš nekoga rad!

Joče zdaj ona brez solz,
saj jih je že izjokalo,
govori o ljubezni brez besed,
saj ne ve kaj bi dejalo,
želi si le njega samo,
da delal bi z njo vse to kar je lepo!

In glej, solze polzijo
ter puščajo sled za seboj....

Slišim utrip srca - mojega ali tvojega?
Občutim drget,trepetanje besed,
ki s pogledom povedo
kar srce bi najraje zakričalo...
Zakaj je tako,lahko bi vse bolje in lepše bilo....

V mavrici barv nebo se blešči
vidijo vso to lepoto tvoje oči...
Tam daleč kjer zdaj si ti,
se mavrica enako blešči?
Se sliši spev ptic,
občutiš toploto in ljubezni dih.....

Prijatelj postoj,podaj mi roko,
deli z menoj vse to kar je lepo,
veselje,ljuezen,srečo in mir,
naj te ne razjeda dušni nemir.
Pusti zdaj žalost,oko naj se smeji,
pozabi na vse skrbi.
Danes je dan prelep in vesel,
takšen, da bi človek kar ves svet objel....