Si rekel mi,da šla bi na sprehod.
Bila sem za,
da po "dolgem" času kakšno rečeva.

Odšla po poti sva čez polje,
noč bila je svetla
in midva dobre volje.

Zmečkan kliše v roki in utrujene misli.
Borov rt in grenak priokus morja sta slepa potnika na tej ladji.
Pospešek prek valov v horizontalo.
Sprosti se zeleno sončece, guga se zadnji blisk nad otožnim mestom.
Pleši, pleši modri val, pleši kot pleše on okoli nje.

Angelsko je jutro, groba je tišina.
Reže trenutke slane od medu, 
stiska se s črnimi naočniki ob steno daleč tam.

Strihnin na polički vdihuje kisik in se duši.
Petero škržatov se osvobaja z neutolažljivim krakanjem.
Stratosfera se topi, topi se zamrzla kopica sena na pašniku.
Stara ženica žanje oranžno in trepeče kot želatinasta goba.
S pljuskom in slano sapico smo odpluli nazaj na otok.
Majski hrošč je izgubil košček mavrice.
Zdaj leta manj veselo. 

Vonj pinije se sliši kot uteha tišini.
Brezzobi domorodec trga kokosove orehe
kot pobesnela horda neciviliziranih jastrebov
spečih na pečinah negiranih od azbestne vročice.

Vonj po jutranjem se plazi trmasto po svilnati rosi prostrane zelenine,
da oblizne nedrje božansko mladenkino speče s poltjo od mavrične lune,
nabreklem v hladu poletnem, kot češnjev popek napetem,
pokajočem z zvoki zamolkle pomladi, dovršenem sospajanju petice čutov.

Kakor ptica sem brez kril
ko želim si poleteti
te ne morem dohiteti
saj bi rada te ujela
se te nežno dotaknila
v tvoje se naročje skrila
tam mi je tako lepo

Ges sem ptiči glovo všekna,
ka mi je na živce ša,
mi je reko ka sen kekec
pa da na glavi man viši.

Rogljiček ni več tako masten
kot prej
preden sem odšla na pot

ne, nekako suh je
trd