zapleta ga v jeklene žice
ovija razum
zaseda prostor odprtine v zidu
okno brez zaves
zakrito s pregreto pločevino

strah

razpira se
s čebelo v dlani

spet

spet bo razkuštral
razparano kožo

Ko sva se prvič srečala
je rekla, da si ga želi.
Potegnil sem ga ven.
Dala ga je v usta, ga
oblizala s strastjo...
in vlekla...vlekla...mmmm,
vlekla, da se je kar kadilo...

Brez modrine tvojih oči je nebo sveta sivo.
Mavrica je brez tvojih dihov enobarvni manifest dolgčasja.
Daj, naj rezek tvoj pogled mi zada poslednjo rano.
Z oljkami in cipresami bom izkrvavel v večnost.
Od oljk in cipres bom zadet v tvojem objemu.
Sladkoben vonj pinij bo brisal sledi.

Izza skal droban svetovljan miri nemir čolnička plavajočega na bleščicah modrega.
Išče veslo, kliče na pomoč, v širjavah uzre teman oblak.
Le tren očesa in zbesni tudi on, saj sladko se zdaj s slanim druži.
Veslo se zlomi, zlomi se mornarjevo srce.

Vije se prenekatera sled čolna.
Drseč po vodni gladini ji jemlje nedolžnost.
Samo galeb lahko s perutmi slanimi od slanega vetra
s slanim krikom sleče lepoti še zadnjo cunjico.
Slepi je slan od svobode, svoboden je slani galeb.

Dišijo borovci, slišijo se pinije.
Ciprese hranijo skrivnost morja.
Cedi se slani med prek iglic borovih.
Vonji in glasovi se družijo v magično melodijo,
ki polni nedrje narave, da te omami.
Druži se človek s tem fetišem vesoljnega.
Da, da, paše.

Stene se kot sive grudi pno nad šumečo modrino.
Sonce je krivo za temne packe na njih.
Ribič meče mreže med valove,
motri živelj morja,
poklanja se mu in srka slano srečo skozi srce.

Otoček. Oblak je borovce odel v slano senco.
Čolniček. Človek je vzljubil turkizno svetlobo.
Turkizno lesketajoča se kapljica morja se brati z vsakim valom.
V neizrečeno lepoto ideje je pljusknilo iznenada.
Kapljica žalostno potone.
Senčnato je morje.

Ne zmorem več ovijati se v plašč
Laži, četudi lažeš ti, sem del
Te igre tudi jaz, saj ne presekam
In ne odidem, vztrajam in lažno
Upanje gojim, da ti pomenim
Vse to, kar mi pomeniš ti...
Ko pa o tem, s teboj spregovorim