Tišina in vendar se sliši
šumenje morja,
tema in vendar se vidi
luč bleščeča vsa,
mir in vendar se čuti
drhtenje v globini srca.

Občutki, občutki
vi ste v meni
vi ste v meni
vse kar imam.
Vi me učite
vi me živite
vi ste za mene
duhovni vladar.

Šumijo gozdovi, dan se budi, Vse je enako, le tebe več ni. Pot, ki vodila naju je tja, Vodi še vedno in še vedno veter pihlja. Le tebe več ni... Le tebe več ni, ni te in ni, Smrt ti pogledala je v tople oči.

Sem jaz in je ona.
Ima moje oči, ki gledajo v njeno dušo v meni.
Obstajava le takrat,
kadar med nama stoji ogledalo.
Dve strani, dva svetova
in midve kot vez, ki ju združi.
Midve kot venec življenja in sanj.

V želji kreativnega izbruha in ničimrnosti pišem.
Pozdrav prijateljem obrabljenih metafor in zguljenih fraz,
podajmo si roke, vsi mi, ki skušamo pisati, a ne znamo.

Že lepo in prav, da ne kadim, brez tega se da.
A prav nič pohvalno ni, da ne morem piti.
Brez opojnosti izgubim svoje bistvo,
ne morem se veseliti, še manj pa žalostiti.
Brez alkohola je vse, vse je eno,
brez alkohola niti umreti več nočem.

Šumi padanje vode,
z mesta na mesto.
Gladi,
hiti,
vedno nižje.
Lovi le Njega,
z vsako kapljo,

Vseskozi potujoč med zimo in vročino,
kot grad, ki tam stoji že stoletja,
večno ignorantski, večno stoječ.

Gledam kako se muzajo Tvoji črni lasje,
z njimi sonce se igra,
vsakič bolj črni, mehki,
rišejo v beli dan.

Vest me peče,
čeprav je nimam,
ker te ljubim.