Poljubil sem tvoje sladke ustnice
in okusil žalost,
dotaknil sem se tvojega
lepega obraza
in se zaljubil.

Nesmrtna ljubezen v smrtnem svetu
s teboj bi bil rad za zmeroma...

Letenje na krilih iluzije
do žgočo slepe bolečine
sledim v svoj jok
da dobim svoje solze nazaj
izgubil sem jih vse do suhosti mojih oči.

Če bom padel v mojo predajo
se bom zbudil slep?...

Čeprav tako daleč, pa kljub vsemu čisto ob meni,
potapljam se v sanje, predajam zdaj morski se peni...
Ne vidim naprej... Naj poprosim bogove, sam Empirej?
Da ohrani vse tisto kar čutim, toplino tisočerih odej...

Vse kar je v meni, kar nosim v očeh,
je slika mojega življenja, odraz duše in srca...
vsak korak, ki me vodi čez korenine, ovire, po strmih poteh,
ga skušam premagovati, da ne padem s previsa na tla...

Presunjena
mi misel je obstala
ko gledal sem
z zemeljskih višin
kako se globina
v krvi je kopala
kako je človek – brat
postal ponos nižin.

Topli pogledi, iskrive oči,
ni strah me prepadov, mi burijo kri...
je svetlo ozvezdje, je jasno nebo,
prinašam svetlobo, da lahko zrem v temo!! 

Videla sem ga.
Spet.
Bil je sam
in ni me opazil.

Srečala se v rani sta mladosti
zagledala drug drugemu v oči
odmaknila jih nista
dolgo vsak sebi
dokler se on zagledal v drugo ni.

Vojaško zelene hlače, so bile zamazane z glino.
Njene roke so z milino in surovo odločnostjo
ustvarjale novo podobo iz  preteklosti.
Na robu mizice na pol pokajena cigareta.
Ob steni barake, na drugi strani mize,
sedi njen prijatelj.

Jutranja rosa ujeta
v žarek sončni
travno bilko pozlati.
Ujemi ta trenutek zase,
lep dan ti naredi.