Nebeški sel.
Dlakavo nebo.
Svilnata preproga.
Bleščice rosijo.
Nebo zrcali cvet.
Vdihnjen cimet.
Neboglasnica.

Zmeraj težje je,
vračanje k bistvu.
Zmeraj bolj utopično,
kristalizirati že videno.
Na meji pogubnega,
loviti sončne žarke.
Videti splet mavrice,

Kako zahtevati od dneva več
in ne izgubiti tisto malo?
Kako gre dajanje in jemanje skupaj,
če so razmerja že od nekdaj dodeljena?
Kdor ima več, da več...
Kdor ima manj, da manj...
ker enim se še hoditi ne ljubi.

Nekateri se krasijo
z naslovi,
drugi menjajo obraz.
Se mažejo s krvjo,
privihani nosovi,
nikjer lasten jaz.
Ne vidijo oblakov,

Hodim naprej,hodim po sebi
teptam se s korakom
korak me ubija, ponos mi umira.

Ostal sem sam kot zrno v morju
nikjer ni nikogar, zapuščen v sebi
potolčen v prah
sem nihče in nikdo
in kot tak ves drugačen.

Nahrani zemljo človek,
ki človek po naključju si postal.

Mar zbal si se smrti,
ko prvič si oči razprl
in žar ognja, ki od prvih dni
gorel je v prednikov srceh,
ob dvigu sonca na oltar,
v sencah Horovih rogov
zamrl je večno?

Čisto preprosto je,
sonce hodi s teboj.
Ne živimo v preteklosti,
ne v prihodnosti,
ampak v sedanjosti.
Kdor se ne trudi vsak dan,
sonca nikdar ne bo videl.

Dlan se mi stisne,
prsti začutijo pero,
kri, prelevi se v tinto
čutim simbijozo to.

Kane kaplja na belino,
tam pusti sled
in ne morš verjet'
kaplja na kapljo je poet.

Kam ti, ki si cilj si svoj izbrisala,
nenadoma v neznano spet drviš?
Postoj zdaj vsaj malo, da ne izgubiš
vseh sanj, ki si jih od nekdaj sanjala.

Bila bi tvoj plamen sveče,
ki brez besed žari,
mehko svetlobo meče,
da pero vidi pisati.

Bila prvi bi požirek kave,
ki v jutru te budi,
bila bi nežen vetrič,
ki ti veje med lasmi.