Si magnet,
sem drobec železa.
Vlečeš me v svojo dušo:
utopim se v njej,
ne zmorem plavati
v temnomodrem mleku ...

Te sanje so sladke. Presladke.

Dotikaš se vsake kaplje mojega telesa. Spij me, ker boli. Boli, ko se moji nohti zajedajo v tvoj hrbet. Ko se tvoji zobje oklepajo mojega vratu.

Na majhnem hribčku obdana z gozdom
živela sta v koči miline srca.
Ljubila ga močno je s svojim bitjem,
a on pridno je delal za srečo njih dva.

Na svetu živeli so trije vojaki,
Trije slovenski rojaki,
Ki borili so se za našo domovino,
Radi bi se vpisal v zgodovino.
Da njihova imena bi se z zlato barvo bleščala na spomenikih,
Da njihova imena bi bla napisana na spominkih.
Želijo da po njih bi se imenovale nagrade,
Čeprav morda nerade.
Ampak njih pač ne sekira,
Sam da jih kaka pička počekira.

Kako bom izvedel kdo sem v resnici
kot le tako, da mi dopuščeno bo.
Spoznavam detajle resnico vso lažno,
ki ima vedno v sebi, le dve strani.

Tvoj pogled
je res globok.
Spravi me v
sramežljivost.

Bili smo sredi polja,
midva, krompir in dobra volja.

Čeprav mraza res ni blo,
sva stiskala se, kt da bi za preživetje šlo.

Litoželezna bogomolka
v oranžni obleki
brez kravate
se masti s pločevino.
Kri se je že strdila.

Slišati glas ki trga
skozi mojo večnost ki je prekleta
to je ljubezen, ki je zaman
to je ljubezen zamazana z bolečino in grozo
iz za vrat žalovanja,
tisoč oddaljen sem življenj
in nikoli več najden. ...

Vosek stopljeni moje so kosti,
mi dim kot duša, izpuhti.
Plamen mi ugasne, več ga ni,
me veter ponese v žarku Svečine noči.