škatla se odpira, ker se jaz
odpiram. obrazi nosijo iskrene
nasmehe, ker jim v lase pripenjam
rože. s travnika, od koder se znova
in znova vračam v vas. moji koraki
so lahko lahkotni - recept je preprost:
gledati moram z drevesi.

razpočenjati strahove
je moj cilj. zavrtati v to praznino,
ji dati ime. daj mi sredstvo,
človek na drugi strani. pokaži,
kako se razlikuješ od živali.

zvon sem, ki pretrga mejo med
dopoldnevom in popoldnevom.
zdaj je čas da se zbudim.

Kar sama vrela je iz njega
dragocena voda, sok življenja
je v njegovi moči zabrstela
prenek'tera jablana zahtevna.

misli odletavajo, Argentina
daleč vzdihuje mladi bik
širi se sopara črnega
poletja, štiri
sam sem na tem svetu

Terapija moje duše
se izgubi v akademski
disciplini.
Potrebujem zdravnika,
ki bi zbral pogum
in si upal priznati,
da sem Nietzsche.

Blodnjak sivih con
me pripelje do roba
eksistence.
V daljavi žari
zadnji sončni
zahod.

Tukaj je doma veter.
In tvoje dlani.

Daleč od prodanih nasmehov.
skrito za tvojim ovratnikom.

Hladno je pod soncem
in še hladneje bo,
vse dokler ne bo kdo
nehal peti vencem.

Tistega dne, ko sem odšla
nisem videla sonca več;
a prišel si ti mi roko dal
in v temi mi luč prižgal.