Tihi kiti luninih morij
v srebrnih valovih neznanih obal.
Brezkrvni na gori poje.
Mavrica. Bog.

Ukradla bi utrinek sreče,
ga nežno dala v svojo dlan,
ponesla na ustnice dehteče,
opojne poljube polagala bi nanj...

Sladek začetek pod miljami časa...
in prvi občutek - spet ljubim...
nekdo spet prinaša zajčke s klobuka,
in vrtnice v pisanih pentljah
in sladke privide noči
in dolge trakove,
in lica spletena v gnezda iz smeha,
nekdo, spet prinaša...

Ko sonce zaide, utone v noč,
zapre se nebeško oko.
Zabriše z oblakov se rožnata sled,
vrata noči se odpro.

Večno bova klateža,
večno begunca.

Daj,
nauči me leteti.
Mimo hočem leteti,
mimo
vrtajočih zračnih strojev v aorto.

Zahvalna

Je čas, ko je lahko ljubiti Tebe,
Ki si dal svoje življenje za vse nas.
Je čas, ko je lahko videti
Tebe v vsakem izmed nas.
Je čas, ko pa to ni lahko.
In za tak čas se Ti zahvaljujem
da si ob meni v katerikoli podobi že,

Ujeta, zapletena
Za maskami vsakdanjosti
Na nitkah obvisim...
Vem kam želim,
A vsak premik... potegne
Me drugam...
V opomin,

Prekleto dobro vem,
da to kar si želim
se ne bo zgodilo
niti v tisoč letih.

Srce bije kot v omako padel čuft,
neizprosno, brez besed, trgajo se misli.
Srce nosi bit v večnosti zastrt,
bolesten je izraz, trepeče kot smeh apriori nazaj.