Postal sem senca svoje tesnobe
tavam v mraku, kdo ste vi?
Vtisi oblačnega vremena so me skrčili na raven kaplje

Kot je bela moja misel
taka bodi tudi ti
ki si odprla moje srce

Čakam tvoje bele rjuhe -
mlado roso spomladanskih noči,
da me zbudi iz zimskega spanja
in ti stečem naproti.

Za vogalom tiči zajec poln upanja
se zdi, ne kot mi prazni kozarci
gledamo v dno svoje sreče

vrata so odprta!

ni važno kam.

Ko zaide sonce in vstane noč
šumenje v ušesih bo preglasilo
sleherno besedo

Nikoli presežena harmonija udobja
bo za večno odstavljena
kakor načelo ugodja

so sladke sanje
žakelj za čez glavo
veter v laseh.

so sive sence
praznih dejanj.

Sladko polje - senca otroštva
počiva na mojih ramenih in nemo zre predse

V daljavi odmev brezbrižnih korakov

Visoko nad oblaki

Višina mojih pričakovanj
ne prenese mrzlega zraka
veter južni zlobni, ostanki bolecin

Sanjska cesta skozi mesto
pogled s hriba proti tlom
sta me spomnila na nežno gesto - ljubi dom!

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Obešen na vrvici,
spleteni iz pričakovanj,
in zavozljani z besedo
pripravljeno na laž,
je visel tam v mali sivi sobi,
okrašeni le s križom in devico.
Niha v mehkih gibih sem ter tja,
kot, da dirigira
mladim vrabcem 
ki vreščijo pod oknom...

Zidovi so bili morda iz marmorja.
Žar ognja prednikov je obseval celotno poslopje
ter risal neštete simbole na mrzel kamen.
Ankh.
Bo sonce izžgalo rane bolehnemu?