Brala bo balkanski veter
gledala duh, ki preveva človeka
tam doli...
v Kajmakovi deželi.
Dobila bo darilo,
našla svoj jaz,
smeh, ki ga pogreša,
in divjino, ki jo rabi.
Naša... Ameli.

Ko tiho ječi v meni bolečina,
trenutke pomaknem v vesolje,
potuhnem se, kričim.
Mojster je uslišal moje prošnje.
Snežil je topol in lovil sem puh.
Zaplaval sem na krilih.

Podtalno
sem občutil
tvojo svobodo.

Pil bi vodo Marsa,
se dotaknil Venere,
bil pobožan s Sonca.

Srčno si želim
konca.
Če je to edino
kar me reši.
Spletk.
Mrež.
Tal.
Pogledov.

Zakaj si zvezdam šepetal in luni pel začetke najine?
V šale sem te ovijala,
ko sem trepetala,
da te zveri ne bi odnesle.
Spoznala sem te na najlepši dan-
ko si se rodil-
ko si dobil ime.

Molila je
na Gangesu
z gangreno v grlu.

Prižgala je,
sklenila roke,
proti soncu je uprla pogled,
molila naj bo slišana.

Majhna hiška iz želoda.
V želodu majhen škrat.
V majhnem škratu, majhna duša,
v majhni duši, mnogo vrat.

Zagrabi besedo za zadnji dve črki in
ji v maniri starih mojstrov rezbarjenja vžgi bogato okrašeno inicijalko
Tako ji boš priskrbela nadih trohobnosti in
ji zagotovila verodostojnost katere sama po sebi žal ne premore,
nadalje ji priskrbi barvno ozadje in jo zavij v razumljiv kontekst kot
darilo, sporočilo presenečenja od

Pozdravljena kraljica teme!
Ime ti je Norica...
Slišiš? Svet kriči?
Odštevajo se zadnje ure...
In vsakega za svojo rit skrbi!
V krikih svojih so odreveneli
Spontanosti več ni...

Prav njo, velikokrat sem srečal
da je že čudno v mislih mi bilo
in ko sem se v večernih tihih urah
sprehajal s svojim starim psom,
sem zopet videl njo sloneti na ograji
poznanega nam starega mostu.
Se zadržati nisem znal, še manj bi zmogel,
izgovoril sem nekaj vljudnostnih besed
kako nikdar do zdaj se nisva vid'la
a zdaj se vsaki čas srečujeva,
da red bi bil, ko že čas imava
predstavil bi se vam prav rad srčno.