Na moji dlani
so zarisane črte,
globoke struge
deročih veletokov:
kje je ocean?

Moja lirika je bolj epska od vaše dramatike.
Ker se rad napajam s paradoksi.

Bizaren popotnik se je izgubil v lastni senci.
Ujet v temi čaka na luč.
Sonce v petrolejki ugaša.
Med pinij ne bo več gorel.
Popotnikovo srce zogleni v pozabljeni raj.

Izbruhni poet cvetlični.
Odeni svoje besede z mistiko in bodi z bisernim posvečen.
In bodi. Večen.

Škrlatno rdeč vonj dotikov je trčil vanj.
Strgal je mavrico in pokukal skoznjo.
Uzrl sanje, jih spravil v žep, mavrici pa pustil krojačevo telefonsko.

Šumi, rohni ta plaz ljubezni v meni,

rušilno moč je skril v tebi,
želim združiti se s teboj,
porušiti ta moj lažen obstoj,

Pregnan od silnic
razno raznih zračenj
in privatnih površin
upiram se tegobam
neprijaznosti okolja
prikleščen v res hudih
nevzdržnih bolečin.

Na obrazu vse nam piše.
Vsako čustvo se izriše.
Beremo lahko  romane,
Slutimo neskončne sanje.
Gledamo se v ogledalu,
Vidimo pa v vprašaju,
Ki odseva iz oči, vse

Iz moči spoznanj
pošiljam svoje misli
v nam še nepoznane sfere,
da bi uresničil željo
si najti končno mesto tam nekje,
med zvezdami in zemljo.

Ko prisvojim si
eno malo srce
sem sebičen.
Samo to.