Kamasutre je dovolj za vse.
Voda za petičneže in pristna sreča skromnih.
Vrednote se topijo.
Vosek je že rdeč.

Brni motor, spotoma brnijo misli.
Neskončno tavanje po niču je zamudno.
Rumena tabla se šopiri brez razloga.
Poti taleče se v broneni kotanji.
Naposled konec. 
Ovinek proti jugu odškrne košček ravnine.

Vdihnem zrak opoja, ki je v zraku
in se dotaknem svoda:
Kako lepo je, kadar sonce
v očeh ti pušča sled.

Glej pluje bela barka
počas' kot hodi starka,
po modrem morju pluje,
po morju, ki je tuje.

Ptice odletijo.
Daleč,
daleč pred tabo so.
Ko obzorje napolnjuje plast nevidnih flamingov,
šepet
srca v uho-
daleč so trave prejšnjih dni,

Usklajena,
Preveč prekleto usklajena.
Harmonija.
Po petdesetih letih še vedno vonj nečesa izginulega,
V hipu osamljenega,
Vzvalovanega
V gostilni.

Obljubil si-
s coltom,
da bo peklo manj,
kot si pekel ti.
Ko si me uspaval z nežnimi napevi svojih skladb,
ko sem imela vse najmehkejše, najmehkejše.
Prosim te za zadnjo,

Izgon in kazen
Nisva na tej strani zakona
Mala, srce, ljubezen, pusti te osladnosti!!!!!!!!!!
Na bruhanje me silijo
Želim ti le srečo. Nič manj.
Samanala Kanda,
Zgodba o grehu in kesanju
Zgodba o naju

Človek sem in vem le to,
da sem dosti kompliciran.
Ne razumem se dovolj,
da bi upravljal se kot stroj.