Prisotnost tvoja

Na nek način ubija

Vso mojo domišljijo...
Potisne me na tla...
In na kolena, da

Prišla je iz nižin
k nam na zrak v višave,
kjer naj bi se odprl ji pogled
v še neodkrite notranje daljave.

Sprehajala se v samoti
stoletnih bukev, starih jelk,
kot da se bala svojih rok,
je vedno v njih držala cvet.

Nemo zloži svoje sanje.
Lutko zloži. Cvet rdeč.
Potlej kletev dvigne nanje,
s črnim kamnom ris plamteč.

Včasih gib upogne veje.
Včasih se zaziba hrast.
Zvezdna roža se le smeje.
Lutka nosi bel obraz.

Žametno modro morje motri mornarja s kapljami slanimi od koprenaste megle.
S solzami svilnatimi tone k biserom.
S sanjami se spaja v veter in trosi bajke. 

Bazen je poln usedlin.
Jesensko obarvano listje na gladini lebdi počasneje.
Burja šumi skozi nesmisel.
Na Krasu sonce liže mladenkino razgreto lice.
Izdihnem.

Astrodisko je pripet zunaj konvencij.
In je umetnost.
Berem te stihe in slutim energijo.
Berem te stihe in minevam.
Minevam in limitiram k resnici.

Kdo vedel bi...?

V amebo je pljusknilo zeleno lepilo.
In rdeč omet.
In modri sij.
In bele rjuhe.
In mavrični tram iz gabrovega lesa.
In ameba še vedno ni našla svojega kolesa.