Smrt si že dolgo želi evtanazije.
Lektorirala je svoje življenje in se smejala iz vsega srca.
Mar še verjamete v koncepte?

Plešasti asteroid se je izgubil v testu.
Pleše po kozmičnem taktu.
Vgradil se je vase.
Čimprej mora obrniti sonce, kajti luna ne čaka.

Utrujam te, ker sem še vedno ista.
Takoj me prebereš in to ti ni všeč.
Svetuješ mi, naj spremenim vsaj svoj stil.
Naj se vsaj pretvarjam, da sem zanimiva.
Če bi to zares bila, bi se sedaj lahko z menoj postavljal.
Tako pa se moraš skrivati pred drugimi, kadar te opazijo z menoj.

»Ne bom! si rekel trmasto
in se nakremžil furjasto,
»Nisem lačen!«

Nič čudnega,
prazna vrečka sladkarij
dovolj pove.

Skodelica, ti
spogledljivka,
kakšne vroče
poglede pošiljaš
mleku,

Slepo je verjela vse...
Ni vedela tega,
da on ji le igra.
Bila mu je pač nekdo,
ki objame ga lahko,

Zaprašene strani najinih dni,
kadar koli sva sama, pridejo k nama.
Prav lepo nama je, ko listava po njih,
vse se še enkrat pred nama dogaja,
gledava se, kot se še ne poznava.

Zvezde padajo z neba,
izproži dlan
in hrani dar.
Njih žar prodira do srca,
da osvetli
in prebudi
najplemenitejša čustva.