Yo, dandanes marskatera pametna glava,
Rada v tem zafukanem svetu zatava,
Ker ji pot lajfa več nena ratava,
Tako pogosto mlad človek obupava,
Skoz pred eno in ta isto oviro postava.
Glej, ne vem kako naj povem,
Jaz tako več ne grem.
Poznam enga fanta, komaj petnajst let star,
Pa mu več ni za svoje lastno življenje mar.

Utopil si mojo dušo s svojimi medlimi in otožnimi očmi in
nato si utopil še svojo.
Jokal si skupaj z mano in večernimi lučmi in
zavijal v luno.

Au revoir, rekoč,
odhajajoč čez vrata
nisi vedel, da te bo ljubezen
pripeljala tako daleč, preveliko
kilometrov sva prevozila in nikoli
nisva gledala nazaj.

Zdaj, ko je najlepše, me odpelji
daleč vase, v svoj globoki svet.
Čutiš, ko utonem ves razgret
v vsaki tvoji misli, v vsaki želji?

Na
poslednji
stopnici,
na dnu
temačne
globeli,
se gledam
v noči
srebrni ... 

Nič zagotovo ne obstaja.

Brez elipsaste Zemlje
bi ne bilo neba,
in čezenj ne letele ptice,
kot brez blata tudi
zbrstela bi ne trate zelenina. 

Nadihaj se svobode,
reši spon jeklenih,
plaha ptica golobica,
nekdaj duše ti družica.

Vstopam v sobane,
že od prej znane.
Množica ljudi, vame uprte oči.
Nasmehi, znane podobe se mi rišejo pred očmi.         
Vsi tako prijazno mi stegujejo roko v pozdrav,
mi z željami nakazujejo korak v umetniški vodnjak.

Presenečena?

Nekaj peklenskega je v nas,
ko izdihujemo vročo lavo gnusa in
nam satanovi kremplji parajo ostanke vesti,
ljudje si koljemo zadnje členke
          pokrivljenih hrbteničnih kosti!