Šla je s svojim zalim dečkom
v kitajsko restavracijo.
Sedel je nasproti nje
in ji naročil pizzo.
Tiho jo skrivaj
z nasmeškom opazuje,

proseči ocenjevalci sejmov
se vpisujejo na dah
sablja sreče
jih narazen vleče
pod stopala običajnih dni
pod samotno liriko čistoče
pod ksenofobe, rokovske trajekte
v ordinacije pšeničnih morij

Jemal si sapo,
v lahki poletni obleki,
ko si žgoč od poljubov morja,
prisegal na zvezde in daljne vetrove.
S krvjo si risal med nebom in zemljo.
Tvoj prstan,
ranjen od tvoje kože-

Iz ust ji letijo zlate čebele,
odeta je v rdečezlati škrlat,
razpira oči, vse sijoče, vesele,
še lepša je, kot je bila takrat...

Vsak dan živeti v otročji zmoti.
Vsako koč sanjati iste sanje, ki nimajo smisla.
Težka realnost, ki je kot blisk padla na moj um.
Zavedanje, da nisem več kot naivnež, je zdaj jasno.

Bilo me je strah,
ko sva stala na pečini.
Nisem si upala pogledati dol.
»Držim te« si mi rekel.
Zaupala sem ti in doprla oči.
Bilo je tako lepo.

Si pesnik? Si poet?
Si drzneš smeti?
Si uokvirjaš minevanje in kapljaš v slast?
Si sploh še Človek ali zgolj senca strohnelega obupa?