Pesem o prijateljstvu je nastalo ob tem, da sem vedno, kadar sem potrebovala kakšno pomoč, to tudi dobila od mojih prijateljev, ki jih imam kar nekaj že leta in leta dolgo. V mojih težavah so mi priskočili samo tisti "pravi", kar jih lahko brez problemov našteješ na prstih ene roke pa še to je preveč.

Bikjer miru, nikjer življenja,
nikjer nobenega potrpljenja,
le sam ropot brez konca,
nikjer ni žarka sonca.
Povsod beton, nikjer ni cvetja,
ni slišati več ptic in petja,
si res postal robot?

Prebudi peruti, poet.
Pa pusti poletju poiti.
Pojdi po poslikani poti.
Pred pozabljivim pomnjenjem.
Počasi postrgaj posmehljive podtone.

Tiho si prišla,
brez velikih besed,
brez obljub...
Nič mi nisi dala
razen tega,
za kar sem se potrudila sama.

Ne smem obmirovati,
se utruditi
in se v podvigih
narcisoidno občudovati.
Ne smem izpljuniti vsega, kar ni moje,

Noćas sam se odlučio promjeniti
sazvati sastanak u glavi
saslušati ponuđena mišljenja
izabrati novog predsjednika
Nekoga tko će svima odgovarati,
tko ce biti odlučan
hrabar

sama v svoje jutro
sama mimo glav
tam nekoč je stala lipa
zdaj stoji le črna pentlja

V afektu večnosti se zdi vse tako popolno.
Pred očmi se mi odvija tiha slika golote.
Akti plešejo po počasnem ritmu in
njihovi gibi so tako mehki, da jih zazna le zrak.

Čutim, kako počasi izginja občutek,
ki ga vzbujaš v meni.
In ne vem zakaj, ampak strah me je,
da bom zdaj izgubila najlepše sanje.

Vsaj z eno samo kretnjo
naj nakažem,
da zmorem tudi jaz
napraviti današnji dan
vsaj za spoznanje