Že davno so listi z dreves
porumeneli in padli na tla,
kaplja, ujeta na njh,
že davno poniknila v tla.

pozabiti nekaj
kar štiri leta
čakati.

Kam si šla pesem?
Si legla v molk
namesto v besede
in so te ožgale
mlade koprive,
da me peče
tam notri
med brez besedjem
in srcem?

Zrem v nebo, da zvezde bi preštela,
a nekaj šepeta mi v uho,
da ta namen in želja nista kar tako.
Nemogoče je - brez dvoma se bom uštela.

White as snow, soft as silk
you were made by gracious hands
pure as gold and precious sands
you brought sunlight to these hidden lands

Tole ni pesem, to je bolečina,
bolečina, ki ne mine,
bolečina, ki jo je napisal nekdo drug,
ne jaz.
Zakaj je nekdo, ki ga ljubiš
v tebi zasejal sovraštvo namesto ljubezni, ki si mu jo nudil?
Kako lahko Bog ustvari nekaj tako surovega,

Ko potujem
na konec tega dneva vidim;
svoje telo,
dve roki in dve nogi,
trup z brazgotino, 

Želim pasti s tabo v stanje
čutne ekstatičnosti.
Želim opazovati vsak
tvoj nepredvidljiv gib.

Predstavljaj si, da se pelješ nekam v neznano.
Zamisli si, da se voziš po neznanih cestah,
po tujih mestih.

To pesem sem napisla mojemu sinu, ki sem ga morala vedno siliti k učenju. Vedno je odlagal šolske obveznosti in meni solil pamet.