Hm…. Začeti… končati…
Kje in kdaj?
Vzeti ali dati?
Potem ali zdaj?
Vprašanja mi že težijo,
In um mi trpi,
Oči moje pa prežijo,
Kje je kot, kjer bi se spočile?

umiral in klel bi
samega sebe,saj niti toliko usode ni, da ponizan
pred tabo bi bil , da vsaj poljubi
moji bi dotaknili
tvojih nohtov na nogi, moje boginje.
Vem smejala se bi,

...in ko vedno vedno bolj ljubim tvoje norosti
in kot klop se te držim
saj končno našel sem svojo zrcalno sliko
včasih najraje pogledal bi stran
preveč podobna je in strah mi je prepojil kosti
zbežal bi čimprej od nje

in že spet je bila osamljena
in njeni koraki so sami tavali po ulici
in mraz ji je ledil kosti
a takega hladu kot ga je v srcu nosila
takega ni
stopala je po ulici in komaj zadrževala jok
in ko je kaki tujec stopil nasproti je pokazala umetni smeh
da ne bi se odprle vse bolečine ki jih nosila je

nisem več svoja pota štel
tam kjer sem je malo, tam kjer me ni je še več
a duša slepa kot toča tolče pomeni
tam črno nebo spet se dviga
in edina stvar o kateri se zanesem sem sam...
ne nič več teme okoli sebe
le rože bom delil
in sreča ne bo več le beseda
v očeh naj se vidi ta zavist

morda pa tudi tistega sončnega dneva ne bo več sonca

morda pa tudi takrat ne bo več luči
noben se ne trudi da videl bi
vsi so že slepi
a kje je vid?
kje je ta vid?

Odpenjam škornje.
Doma sem.
Izpod vrat se odtrga
meine süsse,
kitara stoji na zaprašeni omari,
spominjam jo,

Ko sem poslušal orkester valov, ki so se zaletavali ob obalo, mi je srce od sreče zaigralo. Bili smo sami, sonce, plaža, morje in jaz, končno sem spoznal svoj pravi obraz. Hvala ti mati, za vse

Lepa plaža, ob nebeško čistem morju, nekaj rib in ptice na obzorju. Nad nami lepo modro nebo, odkriva želje, ki jih do sedaj ni bilo. Razmišljam o sebi in o svojem življenju, o vseh uspehih on

  Gledam u retrovizor, jebote koja razvalina,
stavljam sunčanice, da me bar ne vide moje oči.
Okrenem ključ i pritisnem na gas.
Cesta je mokra, kiša ne prestaje več nekoliko dana.
I vrjeme se je odlučilo tugovati sa mnom.
Palim radio, pojačam da nebih čuo svojih misli,