Na pot spoznavanja,
povabi čoln prilagajanja,
če ti je mar cigaret resnice.

Kdo sem jaz v sklopu vsega
kdo in zakaj me ustvaril je
zakaj se globine ne zavedam
odkod ta moč, ki v meni vre.
Toliko narodov na svetu
vsi živijo kakor jaz
vsem enako čas odhaja
vsak ustvarja svoj obraz.

Všeč mi je trenutek pred nevihto...
všeč mi je nevihta... in ostati nepremagan.

Častim ognjeno ženskost
vbreznim se v plitvine
udrejo se globine ko
spregovorijo skozi moje
orlje molke jih zaljubim
tema poje mi svetlobe
sončnih sulic svete zlobe

V deževnih nočeh
izmivaš ličila
iz svojih
priskritih
resnic
nihče
ne ve 

Stojim pred vrati
in se bojim vstopiti.
Vem kaj bom storila.
Stojim in se borim,
da se ne bi ganila.

"Rada te imam"
je obviselo v zraku...
Ujeto v pajčevino,
nekje v kotu sobe
in se prestrašeno skrilo pod posteljo.

O, še kako me rada misel preseneti,
ko si v prvem mraku zaželi sprehoda
korakoma jo spremljam po škrlatni obali
zadnjih žarkov sončnega odhoda.

A, ne čutiš oprijemajoče se vročine?
Znoj mi povzi po hrbtu.
Stenska ura zvoni, sosed z brejo mačko tolče na vrata,
mleko je prekipelo, aligator je požrl zobovje hedonističnega
pritlikavca iz Libanona, kateri mi služi kot naslonjalo,
za noge.
Imam ga prav sredi dnevne sobe.

Steguješ prste tam kjer jim ni mesta,
vsa ta opravičila, solze in redka slina,
šepetajo, da nisi normalna,
da je vse kar se zdiš samo iluzija onemoglega uma
navidezno te ljubim, vse dokler si mi v izziv o prekrasna Animeja