Ogenj gori v tvojih očeh
z nevidnim žarom,
tečejo spomini,
dovoli, da spolzijo
v meglo strasti.

Napolnil in nahranil
si moj notranji svet.
Sedaj lahko grem skozi puščavo,
odeta le v tvoj sij ljubezni.
Potolažena, sita in brez
kapljice lažnega upanja,
ožarjena in nikdar več žejna.

Kot dišeča češnja
se sprehajaš po mojem obrazu.
Ali tvoje ustnice čuvajo spomine? 

Ta zarja njenih oči
izza zastora trepalnic
odpira ji globino
duhovne neskaljenosti,
a ta tišina, v tišini
ustvarja melodijo
notranjih impresij,
ki predirajo notrino
mojih senzornih vizij.

Nekdaj v svojem času
je vsakdo imel možnost narediti nekaj v življenju,
poskušam najti izhod iz labirinta,
ki se ustvarja okoli mene
in  zmeraj postaja večji,
ti zapirajoči zidovi narejeni iz trde kovine
trdo kot moje življenje in prava žalost od znotraj.

Si kdaj videl?
Si kdaj resnično videl?
Skozi odsev tvojega pogleda,
skozi razgretost tvoje kože,
skozi odmev tvoje duše?

Na koncu ližem sinapso do tvoje duše...
V njej pregrešno zrcalo in angeli na dopustu.
In le en opij še hrani barve zame.
In z le eno barvo me smeš ozaljšati. 

Ti pa stojiš tam
Glavo sklonjeno imaš,
proč opazuješ
Nekaj praviš, ne slišim..

Vsaka pora belega kamna
srka sivkino svetlobo
sožitja časov

Voda pretaka misli
v zeleno sinestezijo
večer je blizu

Sladek vonj priprte teme
Ližem obrise popolnosti
Nohti se zajedajo v rumeno
Črna si utira pot v črnino
Pogledi so megleni
Stokanje pregloboko