Svetišče se ruši
pa sploh nihče ne opazi
kot da je že od nekdaj
mrtvo in negibno

Ponesi me vse tja do zvezd,
v sončnih sanjah se kalim,
mimo svetlih rimskih cest,
morda še enkrat se rodim!?

Noć izvan ravnoteže
tužne melodije i dim cigarete
piće kukavica snovi prostitutki
u noći punog mjeseca.
Anonimna poruka 
u odsjaju ekrana

1.

Mogoče je bil tu rožnat papir,
zibajoča ritka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja
v misli blondink.

Mogoče bi lahko še enkrat zaprla oči.
Ubežala resnici.
Mogoče bi lahko še enkrat padla v trans.
Ubežala mrzlemu vetru.

Ne morem zate vzeti zvezde z neba,
ker bi prej ugasnila.
Ne morem približati meseca
in izbrisati vseh oblakov,
pa čeprav bi to rada storila.

Želim si, da bi bil samo objekt,
da bi bil samo predmet. 

Želim si, da bi bil samo
rumena barva polnega dne.  

Želim si, da ne bi nikoli obstajal,
da ne bi jaz nikoli obstajala. 

Tako sem utrujen,
vsega naveličan,naveličan da sem tu
Pojdem v posteljo,zaspan sem.

Z vso tišino tega življenja
se sprašujem kako nadaljevati.
Ne vidim prihodnosti,
moje razletene misli
ležijo vsepovsod na okrvavljenih tleh.

Nisi vedel, praviš. Nisi hotel videti.

Pa ti?
Izbruha lastnega spomina se bojiš,
zgrabi te, včeraj bi pohitel k njemu.

Mala deklica sama v kotu sedi
vase zgrbljena nepremično v kletko strmi
pod zastrtim oknom v prašni koči
je ta kletka, srebrna kletka, last starega Lie-Zia