Tisto mi ostaja,
kar se ne ponavlja
in govori:
Ljubi svojega bližnjega.
Ljubi svojega daljnega.

V časih težke stiske
Nanj sem se obrnila
v njegovo se zavetje skrila
bil je kakor trden steber
kamor sem se naslonila
ob njem sem dušo
vedno si spočila

Ti si zarek,
ki me zjutraj zbudi,
ki te cutim ob sebi,
ko v meni vse se spi.

Ti si zelja,
ki se v meni zbudi,
ko zaznam te, ko vem, da
tudi v tebi hrepenenje gori.

so dnevi pomladni in so jesenski
ne vem, kateri so bolj hrepenenjski.
o cvetju v jeseni že tavčar je pisal
gradove v oblakih si je narisal
so oblaki spuhteli in rožce je slana
ivan nato je šel za župana
(kako je ta tema zdaj aktualna!)

Presekano ležim v izolaciji
Vsak spogledljiv pogled
me vodi v samotno realnost
Vsak tih dotik kože
mi sleče smisel
za sestavljanje opojnosti besed

Rujan je nedavno stigao
i pokušava smiriti preplanule poglede,
ali ugasle krošnje bujnog kolovoza
ne miruju na našim oblim bokovima,
još  podsjećaju na boje ljeta.

Ko začutiš v sebi Ega vzgib
prepustiš sebičnosti da vodi,
vzhaja moč, ki se razrašča
a duša v tebi naj le blodi.

Poln zamaškov in ogorkov
se ob šanku maje,
bratec veter, dni prebitih
z deklico obilno,
ki s prtičkom čas pometa
vdano in servilno.

Pot

Pod mostovi grešne misli,
suha vesla žejnih  grl,
prazni vrči - moč kesanja,
veter pleši, harfa poj.

Bile so misli varno skrite
v špranje časa in napev,
ki po šepastih stopnicah
je nekoč glasno zvenel
in si blodil med odmevi
vpet v pajčevino sanj.

Bile sobane v večnost stkane,
nevidni prostor, ples teles,
kjer so stene šepetale,
tistim, ki odšli so čez
in si snubil mlade breze
med potrkavanjem v les.

Bilo oko je sredi vsega
vklesano v granitni kip,
zazrto nekam daleč v temo,
kamor segal je privid
in si padal v ogledalo
z mesečino ves oblit.

Bila je ura brez kazalcev,
kraj kjer se ustavi čas,
kadar vetru poči struna,
ter odide kdo od nas.

In ti gneteš v dlani glino,
ki bila je tvoj obraz
in ti gneteš pesmi mirno,
ki jih bo pozabil čas.