čaj mrtev od prepirov se trezni pod jablano
okus po cvetočem je razpihal mraz
in bledijo še zadnje stopinje
kot nekoč s travniki je igra bleščeča ubirala stop po strunah
meglenih od neizogibnega 
vabijo me misli eksperiment z besedami in skodelica čaja
parapsihološki odmik teme

Zmeraj sem si želel pisati
o slonih rumene barve,
o nasmehu, ki se mi pojavi na licu,
ko pomislim nanje...

Prinašam zrak sonca
v okvir tvoje lepote,
po vodi jezera mojega očesa
tvoj pogled odkrije gostišče
s pozornostjo drhtečih valov.

Odhajam iz sveta materialnih silnic
v svet notranjih zubljev,
kjer ogenj čisti in ubija klice,
ki vabile bi me
nazaj v telesne bitke,
kjer se spokojnost in tišina gubi
radi ritma ustaljenih
in mogočnih resonans divjaštva.

Kratek stik v moji glavi,
roke izvajajo nek čuden ples,
kolena izgubljajo moč,
ustnice padajo na brado.

In oči?

Če me želiš ljubiti,
me ljubi ponoči,
ko vsi moji strahovi izmučeni
spijo pod posteljo

Ker si kar si in
sreči odpiraš vrata
boš tukaj vedno.

Vse se prične ob zori,
tam, kjer se konča morje,
ob prvem svitu,
v zavozlanem srcu,
utrujenem...
in vse bo izginilo
v nasmehu drage osebe.

vse v meni
na tem papirju
živi, diha
s polnimi pljuči
in se smeje
zaradi tebe

 Sanje poeta

V tihi noči sem sam.
Razmišljam o sebi.
Lunin žarek posije name.
Naenkrat se zavem.
Nisem sam,
hči zemlje se ubada z menoj.
Mogoče mi bo dala nasvet,
mogoče me bo rotila.

Zakaj si osamljen,
saj ob tebi tvoje sonce spi,
z menoj deliš življenje
razsvetlila ti bom misli.