Kakor bela narcisa sredi zelenega travnika
v mojem srcu pognala je korenine
roža ljubezni in bolečine
včasih me boža kot trepetlika
drugič spet boli me in bodika
kdo je vrtnar te rože

V tihi samotni noči
samo jaz...........
moje izjokane oči
srce........
polno žalosti,
tihe bolečine
ki ne mine

LOLITA
DO NEZAVESTI NALITA
ŽELI SI PLESATI S TEBOJ
SAJ POLEG PIRA
NJEN SI EDINI OPOJ
ŽELI SI V TVOJ OBJEM
UJETI S TABO DIVJI RITEM
S TABO PLESATI IN PLESATI

V soju svetlih zvezd
vidim temne sence
mrke in strašljive
v svetli zvezdni noči
so močno grozljive
mar so le prividi

skrhane misli vedno znova nabrusi
da boš lažje zbodel njene
hehe
ta je pa dobra
ne pretiravaj s piki
ne pretiravaj z mislimi
ne pretiravaj s čebelicami
hehe
s čebelicami je hudič

ognjeni zublji so ožgali meglo
ognjene misli so ožgale zdrav razum
ogenj sploh ne gori
napajam ga z besedami
napajam ga z lastnim brezčasjem

Napičena vedno izničena moja višina
Plava po globini tvojega reza ki se ne zeza
Z ljudmi kot smo mi se svinjajo smisli

Distanca odpade v iskanju politične rošade
Jahanje samega sebe v izobilju zmožnosti
Pod kože ti zleze podvodno orožje

rjav nesmisel in opojen dim
plaz užitkov v mojih ustih
in ples ognja v vlažnem meglenem zraku
zraven pa koruza
in kozolec
dva indica kmečkega
dva neustavljiva uživača
v mesečini obsijani življenji

mravljinci tipljejo najini srci
veter že liže trne na vrtnicah 
teh ran ne zamenjam za nič na svetu
iz njih bova skupaj zdrsela v večnost
na krilih vetra bova drsela prek mavric vase k smislu
in bistvo ne bo več nedosegljivo 

pššš
se sliši zgolj vetrič 
pššš
s tihim bliskom k tebi
pššš
s tišino vase
pššš
in najdem te v objemu vetrov tihih od smisla