Najbolj me boli,
da zame v tvojem svetu prostora več ni.
Ljubezen za katero sem živela
je s prepiri pogorela.
A v meni plamen še tli,
kaj tli, neuničljivo gori!
Novo upanje za oblaki odkriva
to razočarano srce. 

Kleknuo je poput nekog ostarjelog viteza
i poklonio se pred svojim nevidljivim kraljem
s bradom na prsima
i rukama preteškim
izmumljao je molitvu
staru desetljećima
o nekoj staroj obavezi

Sem Ranglica mlada 13 let imela,
mi mati firtah je dala in rekla takole:
»Hčerka ti moja, Ranglica mlada,
si firtah  priveži in v kuhno se spravi.
Boš fanta spoznala, otroke imela,
bo treba znat kuhat.«

Svoje sem srce ti dala,
ti pa si prelomil ga,
zate to bila je avantura mala,
ki eno zgodbo več ti da.
Moja sreča se je izgubila,
moje srce s tem je pogubila,

So leta se zvrstila mi
v eno dolgo črto,
kot reke nepoznana pot
so me vodili kruto.
Vsaki dan je bil enak
v temini mojih čutov
srce edino tolklo je
preplah v znak mojih slutenj.

Čutim te v vseh porah svoje kože,
v srcu, duši, telesu...
Kako počasi, brezpogojno osvajaš,
osvajaš vse kar se osvojiti da.

Rjava se je zajedla v vonj
sramežljivo skrivajoč v mojih žilah

Nisem želela prestrašiti sanj
s stoki.
Zbežale so
za tabo
v meglo brezupa. 

Ko z roko sprehajam se
po tvojem udu,
se sprašujem, ali je
neskončnost zgolj utvara,
ki me vedno znova prevara...

rada bi izlila ta potok bolečine,
skozi oči...
si zamašila ušesa
in kričala da bi končno prekričala stvari,
ki grejo skozi tvoje grlo
v moje malo, pretreseno otroštvo
in v moje malo, jokavo srce...

sanjam to čudovito bitje
v objemu teme, blodenj ga iščem
ne želim zaspat - pogrešam ga!
in nočem ga večno pogrešati,
ker niti najslajše sanje ga ne morejo nadomestit