sama tu sedim
na pomolu bedim
v bledo luno strmim

v mislih tebe imam
ki nekje si daleč stran
stran od mojega srca

lažem, sebi dušo kradem
lažem, ker bi rada zaščitila sebe
ne dopustim da se mi približajo
zato skrivam svoj obraz
skrivam svoj pravi jaz.

Dolga leta
sem se srečevala z njimi
v poletju in v mrzli zimi
tam v parku na  Poljanski
so sedeli, modrovali, pili
dober dan gospa
so skoraj vpili

Ko spomin na srečo počasi mi bledi,
tam v daljavi,
na gladini morja duša moja lebdi.
Želja, da bil bi vrh zasnežene gore,
iz nočne more
zbudim se v meglici jutranje zore. 

Vse dežne kaplje,
ki mokre ta naš planet
ne obsežejo
število solz,
ki zate jih prelivam
odkar odšla si.

Tam, sva v mraku
nežno privita sedela.

Si ukradel mi prvi poljub
in roke so tango plesale.

Ko se vracam in potujem po poteh mladosti moje
tavam,iscem in sprasujem,
vsako potko zasledujem;
kar bilo je vec ne najdem.

V času ko Saturn zapustili sta obe kapi
južnega in severnega pola
ostal okoli njega je svetleč obroč,
ki še danes ne pobegne ostremu očesu
na nebu ga iščoč.
Zapustil ta kraj Saturnovega sem kolesa,
da vidim to
že tam opevano mi zemljo,
kjer zibelke so božjega človeka,
kjer človek se uči
spoznati božjo luč
notranjega pra-veka.

Rosijo mi misli po glavi,
po žlebu očesa se zlivajo,
kot slap usode padajo.
Stojim v razburkanem mrtvem morju.

Zevsa ljubim še kot Alaha
ne sam kot papagaja
podpis
Cleopatra