yaa..donz marsiker mudel do tebe uleti..
Te pogleda..kej bednga reče.. in že dalje udhiti...
Vedn več šminkerjou po tem svetu blodi...
Vedn več takih ludi k hočjo bit carji okol hodi..
Ja..car nmore bit usak k si to zaželi...
Povej kej pametnga.. in tem mudelom odpri oči...

bolj kruto od okrutnega je ta svet
moj svet globoko v prahu
iščem rešitev za ponovno življenje

le eno besedo govorim
le eno besedo si želim
ta svet pa je gluh- ne sliši me!

kako veš kdaj se
sanje končajo in
resničnost začne?
kako veš kaj so
sanje in
kaj resničnost?
sanje so resničnost...
resničnost so sanje...

zidovi v moji glavi podirajo se
potres okoli mene podira vse
ne čutim svojih nog
ne zmorem več sama naokrog

ulica vse tišja je
odmev v glavi ugaša se
a jaz še vedno za zidovi skrivam se
ne upam pogledati v svet

lahko mi rečeš, da sem sanjač
ampak nisem edina

nosim masko, ki mi ne pripada
hočem biti jaz
amapk udarci usode so prekruti

pod vsem tem sem še bolj ranljiva
ampak jaz sem jaz
in to mi je dovolj

to življenje ni življenje, ki ga hočem
ni življenje, ki ga hočem živeti

vse to je le splet, par prebliskov zlepljenih skupaj
vse to je le kletka iz katere ni izhoda

mračna in temačna je ta kletka v kateri živim
svoj najhujši sovražnik sem...

Nad steklom z rokami lovila je svetlobo,
žarki prerani obljubljali so ji zvestobo...
Potegnila je s prsti po hladni rani njegovega telesa,
rosa na dlani,kaplje, nebesa...
in čas brez kril, čas brez zorenja, 
drsela je roka po njegovih očeh polna hrepenenja.

Daj  roko na srce,
da občutiš kako gorim
od želje po tebi.
Lezi k  meni in poleti z menoj do ozelenelih livad,
do rumenih polj, da naju njihovo tiho
rastje napolni z mogočnostjo plešočega življenja.

V mesečini ujetih trenutkov,podal si mi dlan.
Spokojni dotik tvojih prstov po licu moje sence je razblinil žalost.
S pogledom si mi zarisal obzorje, nedosegljivo, a večno v objemu tvojih rok
z obljubo, da boš takrat... iz mojih težkih dnevov brisal pajčevino,
da boš kakor kamen ti trden in trpežen kadar se bom zlomila,
da  podpreš  moja ramena z svojo duševno močjo,...A VEDNO IN ZMERAJ...

vlak v Perzijo
arabizirajoče preminja oljčnost,
davno preminulo ob perzifikaciji,
vnovič oživljeno
na kamnitem stolpu:
da jo lahko do kosti izkljujejo
ujede.