Po zraku s prsti lovim sape hladnega vetra 
in s telesom žarke žgočega sonca. 
Lovim z ustnicami kaplje slanega dežja in 
s srcem strast gorečega ognja. 
Iščem z očmi besede prave, barve rdeče, črne,...

. 

Trčao sam ovom cestom i prije
pregaženi štakori i zmije
označavaju pređene kilometre,
divlje ruže i makovi je određuju
krv nevinih čini ju vidljivom.
I kao da sam sve več vidio
i ako prislonim uho na asfalt

Barvite kocke najinih srečanj
zlagam v sliko,
dokler počasno leto
leze svojemu koncu naproti.

Draga Sreča!
Povej, zakaj si preklemansko opoteča?
Zakaj si in te naslednji trenutek že več ni?
Ne rabim te ko sem srečna.
Sem s tabo sploh srečna?
Rabim te ko sem nesrečna. 
Sem brez tebe nesrečna?
Kako naj vem kdaj si ob meni? Si vedno?
Zdaj vem, si moj tihi partner, ki ga včasih ne spoštujem in na trenutke ne vidim.
A si tu ... Zdaj vem!

ker si me izžgal,
s telesom
si mi slekel dušo,
pustil, da umiram v tvojem naročju,
obljubljal in lomil obljube,
lomil kosti in lomil sanje,
ker me nisi nikoli res ljubil...

hočem, da boli,
kot mora boleti,
zgaj ko si drgnem podplate in sestavljam kosti,
zdaj ko potujem v laži;

ne morem...
nimam dovolj moči,
niti dovolj vlage v grlu,
niti dovolj diha,
niti dovolj ljubezni,
da bi zakričala;
ne,
da bi povedala,
da bi vsaj šepetaje povedala,
kako me tišči in kako mi je žal,
ker izgubljam...

vidim jo, kako mi je znala pričarati smeh
in mi pletla preteklost v klobčiče niča,
kako mi je šla skozi jutro kot vila,
kako mi je trkala s kavo na vrata
in mi v naročju pustila pomlad...

Zgodaj je še, spiva.
Naslonjena si na mojo ramo.
Opazujem te, kodri ti padajo čez lica.
Poslušam tvoje dihanje.
Najini telesi, sta eno,
midva sva eno.