Zvezdni utrinki, le kaj povedo?
Tebi in meni govorijo glasno!
Zaželi si željo,povej jo na glas,
naj sliši se v noč,
naj luna zasije,zvezde žare,

Nova religija,
grmade gorijo,
bela inkvizicija,
ptice letijo.

Natrgane mišice brenčijo,
nosijo me tja v en mrak.
Tavam, iščem, ne ustavim se!
Brezciljno se spogledujem
z razpadajočimi obrazi.
Nekdo izkopal si je oko.

Trenutek traja lahko v nedogled, dan polzi kot oljna kaplja,
mesec dni je krajsi kot pogled, leto dolgo pa se s hipom staplja.
Če imas me v sebi le gib, dva in prej grem kot pridem,
pomisli kaj sem dal in kaj vzel, če več želis, lahko uidem.
Dam lahko neskončen le trenutek, že kaplja kar predolgo pot ubira,
pogled preveč vihrav je in minljiv, že v hipu bežnem se lahko umira.

Čez sivo barje naj ponese ti oko, 
ko nad sabo vrtel boš težek meč 
in ko dušo zastrupljalo ti bo človeško zlo.
Čez sivo barje naj ponese ti oko, 
ko pred sabo zagledal boš le globoko dno.

Rada bi pozabila preteklost, 
pa kako naj zrem mimo tega kar sem imela, 
kar še mam in še ni konec...? 
Bila sem tam kjer še nisem bila...
opojna sfera, omama, ples vročične enigme, grešnosti,...
a bila sem tam. 

Včasih te ne poznam, 
si kot jutro brez sonca in večer brez zvezd.
Bežiš mi, bežiš od mene, 
a le zakaj? Zakaj! 

Pravijo,da ga je pozabila...
Vsak dan jo srečam za istim pultom, 
ko vzame kruh in mleko.
Pogled zastane na parketu in ne trzne.
Zastrmim se vanjo, ali je res, 
da ona diha še v takšnem stanju.

Je erotika, omama, droga, užitek, popolna sreča, 
vrtenje okrog njih, a nikdar brez njih.
Bila je ob divjih moških, strastnih, perverznih, sramežljivih,
ob barabah; med tistimi s srcem in onimi brez njih,
ob inteligentnih, zgovornih, tihih in glasnih, 
mladih, tistih šarmantnih,...
a nikdar brez njih.

Veter v vejah negibnih samot,
v brezbrižnih sanjah ležijo človeške misli
in pljujejo po zraku proti onostranstvu 
skozi oči zasanjanih duš, hrepenenja, prevar....
bolečine odpirajo se v stiski.