V kotu star klavir igra mi znano melodijo, 
ki v meni zbudilo je nemir, spomin na hudo bolečino.
Na kolenih prosim, molim, da konča se telo zlo, 
ki ubija me razžira mi telo.
A klavir igra zdaj vse glasneje, 
v prostor prikradel se je vonj nesmrtne orhideje.

Kaj bi rekel, če bi vedel,
Da nisem tako nedolžna kot izgledam?

Kaj bi naredil, če bi vedel,
Da sem nekomu vzela življenje?

Prasca sem zadavila.
Prevaral me ne bo nikoli več.

Strastni poljubi na mojem vratu.
Vroča sapa na rameh,
Uživam v tem razvratu,
Upam da to je moj izvirni greh.
Z jezikom nežno gladiš mi boke,
Zadajaš mi užitke, izdihnila bom duh,
Pomirjajo me tvoje roke,
Potrebujem te kot človek kruh.

kje zdaj
moja ljuba, prebivaš
kako si - si sama, morda s kom uživaš?
se spomniš najinih uric vsaj kdaj
dotikov, poljubov v mraku skrivaj?
(... pa da se imava kao rada bla bla bla, pa se imava rada? jaz mislim, da ........ se imava)

Potovanje se končuje
in spet se vračaš v pozabo,
ki v globini še vedno te lovi.
Ne daš se ji,
oporekaš njenim lovkam,
kljubuješ njej črnini,
kot suženj se trgaš iz okov,

Prižigam ledene sveče tvojih pogledov
z oranžno mavrico jeseni
Gorim po obrokih
vsako sredo in vsak petek
Veter me gasi

Pred Luninim oblicjem,tri zvezdice-pod njimi oblacek.

Izvezen angelcek,se ziblje na vzvratnem ogledalu!

Okica ima lepe ocke,vsaksno drugacno.

Šcepec dišečega tobaka,strojcek,papircek-dim.