Ležanje s teboj v trdni temi med zemljo in nebom, 
goli telesi, pokriti duši s  prepletenimi besedami...
in sanjam...Šepetanje litanij tebi in meni, 
božajoče roke zgladijo otožnost,prineseš moč trenutka, 
ki zakriči v strastnih objemih.

Poglej v obraz pod ledom
povej,
kdo sva.
V obličju plavajo imena. 

Vračaš se, odhajaš.
Sprašuješ.
Začetki,
določaš jih znova.

...v skriti mesečini se je rojevalo brstenje tisočih barv.
Iz nje je odšel še en dan brez speva tega mogočnega rojevanja 
cvetov...pa je odšel, vsaka zase je na svojo pot zašel.
Zanjo so ljudje v velikih slikah na tankem platnu izgubljali svojo 
karizmo, zginjal je vsak sleherni občutek za obstoj, 
lesketanje črnih solz na belem platnu, ki jih je puščalo mlado 
dekle je pojenjalo v domišljijo prikritih želja.

Barvne stolpnice se dvigajo nad mestom. 
Zapelje mimo vlak po žilah tega mirnega sončnega jutra, 
jaz pa zamišljeno iščem  kje si, katero je tvoje okno,
ki zre skozi ta nori izmišljen svet.

Pogled.
Žalosten boječ pogled, siv, 
prazen, hrepeneč in ustnice rdeče 
se zibajo v ritmu življenja, 
lovijo poljube, strastne obljub, želje in smeh. 

Nad Svet spušča se temen oblak, 
hudič razpel je svoja krila, 
začela se je črna poezija. 
Naše glave v njih sovražnost bdi 
ljubezen nepoznana nam živi.

Znova me
pečejo oči.
To pomeni,
da se vračajo
dnevi,
od katerih
sem nekoč

Vračam se v praskupnost
vračam se domov.
Vračam se spet tja
odkoder sem prišel.

Prekaljen v svojih izkušnjah
razumem vse, ki niso dosegljivi sebi
zato ne morejo se znajti v svetu,
ker še spokojnosti si niso zmožni doumeti.

Ob reki stala sem in gledala v noč, 
bil je mraz le tu in tam zaslišal se je glas. 
Od kod ta glas, ki tako lepo zveni, 
od kod prihaja, zakaj nikogar ni? 
Sama z vetrom, ki tako močno šumi, 
da nosi listje nični svet budi.