Zbrali smo se v tem prastarem blaznem gledališču,
da proslavimo smrt telesa mrtvega duha
božanskega norca, kipečega slona.

Se spominjaš mladosti?
Skrivnosti na krožniku in igre za maj.

Desna z vajeno kretnjo zamašek odvije,
leva tresoča pograbi umazano steklo,
usta, ki včasih so znala sonce prinesti,
hlastno lovijo kapljo za kapljo gnusno omamo.

poglej nazaj!

razmišljaš, da bi se ozrl nazaj,
vendar ne veš, če je vredno.
hrepeniš in si želiš, vendar nočeš.
poglej nazaj, prosim te.

Jesenske sence so padle nate,
da so tvoje poteze
postale neprepoznavne.
Jesenske sence so padle nate
in te spremenile
v čisto abstrakcijo.

Brezizrazen obraz,
trpljenje za zaveso oči.
Jok ne pomaga,
smeh je znanstvena fantastika.
Desetkratna teža Kristusovega križa,
telo je popolnoma izmozgano.

Trepet samotnega jezdeca.
Bolečina razbolelega srca.
Jok blaženega deteta.
Prehranjevanje debilnega idiota.
Preklinjanje pohotnega brezdelneža.
Krik skozi tišino razbeljene črnine.

Tišina kričečih avanturistov.
Smrt živih rastlin.
Strah prestrašenih strahov.
Red preljubega kaosa.
Konec vseh začetkov.
Umiranje, umiranje, umiranje.
Umiranje po kosih.

Tam v daljavi se žarek zasveti.
A sveti morda meni?
Morda poskuša osvetliti moje srce?
Ni mogoče- že zdavnaj je umrlo.
Morda mi skuša ogreti premraženo dušo?
Ne verjamem- pretrdo je vsidrana v mrtvoledeni led.

Umiral je počasi.
Še zadnjič je svoje vlažne mehke oči uprl v svobodo.
In zatrepetal.
Odvrtelo se mu je vse turobno življenje pred očmi.
Vsa hrepenenja, vsi strahovi, vse bolečine, vsa izgubljena upanja.
Krik mu je zagrnil misli.
Krik zaradi iluzije novega svobodnega sveta.

Otožna samota
Podobna siroti,
Nevednost ob vsevednosti,
Moj bo pokop.