Pustite me pri miru- rad bi živel.
Pustite moje mišljenje- rad bi razmišljal.
Pustite moje veselje- rad bi vriskal.
Pustite me, če imam rad tudi črnce- rad bi ljubil vse ljudi.
Pustite mojo svobodo- rad bi ves vesel letal.
Pustite me- moje življenje je moje in ne vaše.

Valovi
moji
srčnega
utripa...
so
na
drugi

Drsijo prsti tvoji
po koži mehki moji,
da mi zastane dih,
dovolj že nežen
tvoj je dotik.
Sva dva,
ki drug drugemu

Ko vdih boli, 
ko jok skeli,
srce pa čutim,
kot razbito školjko...  
in misli črne so, brezumne,  
ko strah zalije me,  
da okamenim...  

Življenje včasih doživljam kot bi-cikel,
ki poganja ga dvoje koles:
eno kolo  je večnost,
eno pa zmeda vsakdanjega življenja...
vožnja je zanimiva, razburljiva...
pa  tudi naporna, nepredvidljiva...
in takrat...

Dotik tvoj zaigra
kot struna,
omamlja me...

Drsim ob tebi,
v ritmu plesa
zvijam se kot kača...

Okušaš, uživaš me

Čas teče prek ran in zdravi odmike od sanj.
Čas ne izbira poti in ne šteje minut.
Čas ne briše spominov, nam nemo sledi.
Čas ne išče obljub, nesmislu navkljub. 

Glasba, kraval
in nemajhen naval,
nosila si kri
in prelestna luč se zdi,
da prenesla bo rdečino
v malce ovenelo
ter prikrito bolečino.

Črno sonce zahteva črne ptice,
plavam na pesku poplave,
devet luknjic sveti na steno,
smreka si pušča kri,
jaz pa jo pobiram in vdihujem.

Zakaj naj čutil
ne bi tvojih ustnic
in gledal
s tvojimi očmi,
zakaj bi vedno
moral stati tu
in sanjati le-te?