Božanskost je v meni in v tebi,
ko sedem nate z mislimi, 
da sva pod odprtimi jadri...
Levo in desno plujeva v svojih valovih, 
v svojem šumu, pod svojim nebom.

Pretrgala sem mrak nad sabo, nad tabo, 
da bi oba obstala v vedrini in obličju čistega.
Z roko v roki sva sedela v kristalnih barvah življenja,
pa si mi sledil v vse smeri, 
a le do trenutka mojih bolesti.

Z bolečino na ustnicah, s tišino v očeh,
prijel se je za njegovo ramo,
z njim zaplesal je do nebes...
Sta postala oba se nasmejala,
brez besed v daljni kraj podala.

Sprašujem se,...
Je sploh mogoče, se sploh lahko kdo joče,
ko ima vse, ko ne pozna niti besede - življenje težko je?.
In ti ne veš in ti ne poznaš ledenih sveč na tistih obrazih,
pa ne veš pa ne znaš ljubiti, ne znaš grešiti...
Je sploh mogoče bežati brez, da bi vedel kam bežiš,
brez, da bi vedel zakaj trpiš?

Le zakaj te ne morem odgnati iz obličja svojih solz.
Vsaka zase vsak dan znova steče po svoji poti,
in na tisoče slanih poti vijejo eno samo življenjsko črto...
iz katere se vidi zdaj zbledele črte.
Ti sploh ne veš, ti moja najlepša »utvara«,
ti ne veš in ne poznaš moje duše zdaj sredi izgubljenega  
vsakdana,... zato ker te ni.

Hodim in gledam te nemočne ljudi, 
te otožne obraze, 
oči žalostne, oči jokave. 
Okrog mene same sence, se počasi premikajo, 
še zadnjič globoko v življenje zadihajo.

Utrgalo se je nebo,
pade belo perje na moja bleda lica,
solze pod vekami in bolečina,... 
obup mojega klica.
Tresoče telo navidezno srečno v srcu še jok, 
jaz prosim za večnost.

V meni slap... 
padam po strmem skalovju in rišem obrise megle. 
Na dnu slapa jama, ki sprejema boleče udarce. 
Tesnoba, ki ne mine; večni padajoči slap, 
takšna je ta večna tesnoba. 
In stojim med razpotjem dveh poti in norost me vodi v nevarne 
vode, vode iz katerih prideš brez kože.

Vihar od nekod je prihrume, drevesa lomi, 
meni je nekdo srce vzel.
Nebo prekrito s črno haljo,
nekdo se smeje, na nebu riše rdečo zarjo.
In na reki most na njem pa same sence,
ni ljudi po njih sprehajajo se le njihove oči.
So travniki brez barv, brez rož,
na njih pa trava spreminja se v oster nož...

Z odprtim srcem v sonce zrem,
razprostrla svetlo sem nebo,
vidim, slišim, čutim, vem,
a še vedno modro moje je oko.