Kot jesenski list
pade najina ljubezen na tla
ter čaka, da jo kdo potepta.
Z dnevi postaja vse bolj
ranljiva,
scefrana in potem
preperi.

No, daj zlaži me,
če se boš počutila kaj bolje!
Tako je lažje, se ti ne zdi?
Ti si lepo skrita za svojim obzidjem,
gledaš prek in nič ne vidiš,
le svojo senco na opekastem zidu.
Jaz pa na svoji strani stražim svoj bunker,

Vroče je, vroče.
V glavah ljudi.
In misli neštete se topijo pod žgočimi obrisi.
In informacijam ni videti konca.
In odgovornost si lasti globalno zavest.
In besen je absolut.
Resnično.
Z oblastjo in strastjo nad majhne.
Komarje. 

NAJ ME IŠČEJO
V SKLADOVNICI SANJ
KOT POŽIRALCA OGNJA
KOT METALCA NOŽEV
KOT TOK NASPROTIJ
V RAZOSEBLJANJU

V sanjah te ljubim. Ves si moj,
ko se opajava z dotiki pogledov.
Pošlji prste na novo potovanje
prek poljan telesa,
naj njihove sence zapustijo raven fizičnosti
in v kožo vžgejo nepozaben spomin bližine.

Čeprav zdaj že
prodajajo razglednice obešanj
nihče še ni
fotografiral dostojanstva.

Prebudila sem zvezde
Utrinjajo se za naju
Lesketajo srebrnkasto
Zlatijo tvoje oči

Sama s seboj
v okrilju narave,
osamljen popotnik
na še bolj osamljenih poteh...
Dan počasi se poslavlja,
srkam vase poslednje sončne žarke.

Je mar to laž,
če se ti zlažem 
in ti prihranim nepotrebno skrb?
Je prikrivanje,
če ti prikrijem svoje težave
Ko imaš svojih dovolj?
Je prevara,

Ponižana sem bila,
po tvoji zaslugi sem trpela,
po tvoji zaslugi si smrti želela.

Trpela sem in jokala v temi,
ker vedela sem,
da poti nazaj več ni.